Poletja je bilo konec in začetek jeseni je bil idealen čas za novo sezono zimske rekreacije v šolski telovadnici. Naš kapetan je sklical sestanek vseh lanskih udeležencev rekreacije. Dobili smo se pretekli petek na standardni lokaciji.

To je bil priljubljen lokal zraven telovadnice, kamor smo po končanih aktivnostih odhajali še na pijačo. Upal sem, da bo letošnja sezona boljša od lanske, ko sem si sredi sezone poškodoval desno koleno in so mi naslednje tri mesece opornice za koleno pomagale pri hoji, pravzaprav pri vseh opravilih. Poškodba je zdaj odpravljena in koleno deluje brezhibno. Med poletjem sem s kolesarjenjem krepil mišice okrog kolena, da jih ojačam in pripravim na novo nogometno sezono. Brez hitre intervencije pri zdravniku in brez opornice za koleno mi ne bi uspelo v tako kratkem času sanirati poškodbe. Pa seveda ogromno volje je bilo potrebne, da sem kljub neznosni vročini, ki nas je letos pestila, poganjal pedala svojega kolesa. Na sestanku smo se zbrali vsi lanski udeleženci, vseh dvanajst nas je prišlo. Nihče nov se nam ni pridružil.

Kapetan nam je opvedal, da termin rekreacije ostane enak kot lani, to je vsak četrtek ob dvajseti uri, telovadnico pa bomo imlei na voljo dve šolski uri. Edina sprememba je cena najema telovadnice, ki se je malce dvignila. Vsak bo moral plačevati deset evrov več na mesec kot lani. Rekreacijo bomo začeli prvi četrtek v oktobru in končali zadnji četrtek v aprilu naslednje leto, enako kot prejšnjo sezono. Sestanek smo hitro zaključili in še malo poklepetali o vsakdanjih težavah.

Za letos sem nabavil nove dvoranske teniske, saj so stare odslužile svoje. Tudi opornice za koleno sem nabavil nove, da mi bodo trdno držale koleno med treningom, nosil jih bom vsaj prva dva treninga, da vidim, če bo koleno preneslo te obremenitve. Ne bi rad, da se poškodba ponovi.