Letos sva se z možem odločila, da gremo skupaj, kot družina gledat smučarske skoke v živo. Ko sva to povedala svojim otrokom, so bili navdušeni. Komaj smo čakali sobotno jutro, da se vsedemo v avto in opeljemo proti Planici. Moram priznati, da še nikoli nihče od nas ni gledal smučarskih skokov v živo.

Tako smo prišli v Planico, kjer je bila res gužva. Takoj sem vedela, da moram otrokom povedati, da naj bodo zraven naju. Tako je mož za roko prijel sina in jaz hčerko. Bilo nama je bolj sproščeno, ker sva tako vedela, da se ne moreta zgubiti. Vzdušje je bilo noro. Povsod ljudje, navijači, glasna glasba. Ko smo končno prišli bližje smo šele videli, kako je to lepo doživeti. Trajalo je kar nekaj časa preden so začeli, a je bilo vredno čakati. Najlepši občutki so bili pri prvem skoku. Ko si tam šele vidiš, kako visoko je to in še bolj spoštuješ same skakalce. Kajti sama si ne predstavljam, da bi si kdaj upala skočiti tako visoko. Nihče od nas ni želel prej domov, počakali smo tudi na podelitev, kajti vsi vemo, da so naši slovenci v skakanju zelo dobri. 

Po slavnostni podelitvi smo se počasi odpravili. V avtu smo še obujali spomine in vsak je povedal, kaj se je njemu zdelo najlepše. Tako smo prišli domov polni lepih vtisov in z možem sva se odločila, da bova na smučarske skoke še šla. Ko enkrat doživiš smučarske skoke v živo, potem si želiš še kdaj obiskati takšno tekmovanje. To je bila nepozabna sobota. Imeli smo tudi prekrasno lep, sončen dan. Dan, ki se ga bomo spominjali zelo dolgo.